1 Samuel 2

2. Poglavje

1In Ana je molila in rekla: Srce moje se raduje v Gospodu, rog moj je povišan po Gospodu; usta moja so se široko odprla zoper sovražnike moje, kajti veselim se zveličanja tvojega. 2Nihče ni tako svet kakor Gospod, kajti razen tebe ni nobenega; in ni nobene Skale, kakor je naš Bog. 3Ne množite govorov o visokih rečeh, predrznost naj ne pride iz vaših ust: kajti Gospod je Bog mogočni, ki vse pozna, in misli človeške na tehtnico deva on. 4Močnih lok je zlomljen, a slabotni so opasani z močjo. 5Kateri so bili siti, so v službo stopili za kruh, in kateri so lakoto trpeli, niso več lačni; in nerodovitna je rodila sedmero, in katera je veliko imela otrok, je onemogla. 6Gospod mori in oživlja, pelje v kraj smrti ▼

▼Hebr. šeol. Glej 1 Mz 37,35.

, ^b in zopet nazaj. 7Gospod spravi v uboštvo in obogati, on ponižuje, pa tudi povišuje. 8On povišuje ubožca iz prahu, siromaka vzdiguje iz blata, da ga posadi med plemenitnike in mu da podedovati slave prestol; kajti Gospodovi so stebri zemlje, in on je nanje postavil svet. 9On bo varoval svojih svetnikov noge, ali brezbožniki umolknejo v temi; zakaj po svoji moči človek ne pride kvišku. 10Zatrti bodo, kateri nasprotujejo Gospodu, zoper nje bo on grmel v nebesih. Gospod bo sodil kraje zemlje, in da moč kralju svojemu in poviša rog maziljenca svojega. 11In Elkana je šel v Ramo v hišo svojo. A deček je bil strežnik Gospodu pred očmi Elija duhovnika. 12Sinova Elijeva pa sta bila otroka Belijalova; nista poznala Gospoda. 13In navada duhovnikov proti ljudstvu je bila: Kadar je kdo prinesel daritev, je prišel, ko se je meso kuhalo, duhovnikov hlapec s trirogljatimi vilicami v roki, 14in je ž njimi sunil v medenico ali v lonec ali v kotel ali v ponev, in karkoli je z vilicami izvlekel, je vzel duhovnik zase. Tako so delali v Silu vsem Izraelcem, ki so prihajali tja. 15Enako je prišel tudi, preden so zažgali tolstino, duhovnikov hlapec in rekel možu, ki je opravljal daritev: Daj mesa, da ga opečem duhovniku; zakaj ne bo vzel kuhanega mesa od tebe, temuč sirovo. 16Ako je rekel dotičnik: Saj bodo precej zažgali tolstino, potem vzemi, kolikor ti ugaja; tedaj mu je odgovoril: Ne, ampak daj mi ga zdaj, in če ne daš, vzamem s silo. 17In greh mladeničev je bil silno velik pred Gospodom, kajti ljudje so zaničevali darila Gospodova. 18Samuel pa je stregel pred obličjem Gospodovim, še deček, prepasan s platnenim naramnikom; 19k temu mu je leto za letom napravila mati njegova suknjico in mu jo prinesla, ko je prišla gori z možem svojim opravljat vsakoletno daritev. 20In Eli je blagoslovil Elkana in ženo njegovo in rekel: Gospod ti daj zarod od te žene namesto darovanega, ki ga je izročila Gospodu! In šli so v hišo svojo. 21In Gospod je obiskal Ano, da je spočela in rodila še tri sinove in dve hčeri. A deček Samuel je napredoval pri Gospodu. 22Eli pa je bil silno star; in slišal je vse, kar počenjata sinova njegova z vsem Izraelom ter da se družita z ženami, ki so opravljale službo pri vratih shodnega šatora. 23In dejal je jima: Zakaj to delata? slišim namreč o vajinih hudih dejanjih od vsega tega ljudstva. 24Nikar, sinova moja! zakaj to ni dober glas, ki ga slišim; povzročata, da Gospodovo ljudstvo prestopa. 25Ako kdo greši zoper človeka, Bog mu je sodnik; ko pa kdo greši zoper Gospoda, kdo se potegne zanj? Ali nista poslušala glasu očeta svojega; kajti Gospod ju je hotel umoriti. 26A deček Samuel je vedno napredoval in je bil prijeten Gospodu in tudi ljudem. 27Pride pa mož Božji k Eliju in mu reče: Tako pravi Gospod: Nisem li se razodel očeta tvojega družini, ko so še bili v Egiptu, pri hiši Faraonovi? 28In njega sem si izvolil izmed vseh rodov Izraelovih, da bodi moj duhovnik, da daruje na mojem oltarju, da pali kadilo in naramnik nosi pred obličjem mojim; in očeta tvojega hiši sem dal vse daritve, ki jih po ognju darujejo sinovi Izraelovi. 29Zakaj teptate daritve moje in jedilna darila meni, ki sem jih zapovedal v prebivališču svojem? In sinova svoja bolj spoštuješ nego mene, da se redite z najboljšim od jedilnih daril Izraela, ljudstva mojega! 30Zato pravi Gospod, Bog Izraelov: Rekel sem bil res, da naj bi hiša tvoja in tvojega očeta hiša hodili pred mano vekomaj; ali sedaj pravi Gospod: Ne bodi tako; zakaj tiste, ki me časte, počastim tudi jaz, in ki mene zaničujejo, malo jih bom cenil tudi jaz. 31Glej, pridejo dnevi, da odsekam ramo tvojo in ramo hiši očeta tvojega, da ne bo starca v hiši tvoji. 32In videl boš le stisko prebivališča mojega, pri vsem dobrem, kar Bog dodeli Izraelu in priletnega ne bode v hiši tvoji vekomaj. 33Nočem ti sicer slehernega zatreti od oltarja mojega, ker bi ti usahnile oči in duša ti skoprnela, ali vsa mladina hiše tvoje pomrje v moških letih. 34In to ti bodi v znamenje, kar pride na oba sinova tvoja, Ofnija in Pinehasa: obadva umrjeta eden dan. 35In obudim si zvestega duhovnika, ki bo delal, kakor je po mojem srcu in po mojih mislih, in njemu sezidam stanovitno hišo; in hodil bo pred maziljencem mojim vse dni. 36In zgodi se, da vsak, kdor preostane iz hiše tvoje, pride in se njemu pokloni za srebrn denar in hlebček kruha ter poreče: Prosim, pripusti me vsaj v eno duhovsko službo, da jem grižljaj kruha.